prokurátor -ja m (ȃ) - 1. nekdaj pooblaščenec, zastopnik: vse njene zadeve je urejal prokurator; tožitelja je na sodišču zastopal prokurator
- 2. pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci: bil je prokurator v Judeji
♦ jur. državni prokurator do 1929 vodja državne prokurature; finančni prokurator do 1928 vodja finančne prokurature; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 7. 2024.