razcèp -épa m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije; svetovnonazorski razcep; razcep stranke; razcep sveta na bloke; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila
- 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil; razcep škoduje ugledu stranke
- 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep
- 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu
// kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot - 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
● knjiž., redko razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje
♦ anat. razcep arterije, sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.