razkleníti -klénem dov. (ī ẹ́) - 1. narediti, da se konca česa ne stikata več: razkleniti členek pri verigi; s silo razkleniti obroč / ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog; kólo se je razklenilo
- 2. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razkleniti klešče; razklenil je past in dal vanjo vabo / razkleniti čeljusti; razkleniti živali gobec / razklenil je pest in pokazal denar; razkleniti roke dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž. razkleniti oči odpreti
- 3. (s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča; prsti so se razklenili in nož je padel na tla
- 4. knjiž. narediti, da kdo ni več vklenjen: razkleniti ujetnika
● knjiž., redko hoja ga je razklenila sprostila; star. ob potresu se je zemlja razklenila v njej je nastala razpoka
razklénjen -a -o: razklenjene čeljusti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.