rosíti -ím nedov., rošèn in rosèn (ī í) - 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki drobnih vodnih kapelj: zunaj rosi / iz megle je rosilo / v osebni rabi dež rosi / preh., ekspr. oblaki rosijo dež; pren., knjiž. zvoki rosijo v srce
- 2. z rošenjem močiti, vlažiti: pot mu rosi čelo, obraz; solze so ji rosile lica
// nekoliko močiti, vlažiti: rositi lončnice s pršilcem; rositi rastlino po listih - 3. vznes., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: rositi blagoslov, tolažbo; rositi mir okoli sebe
♦ agr. rositi lan goditi ga na rosni travi
rosíti se - 1. postajati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami: stene, šipe se rosijo / čelo se mu je začelo rositi / nar. rana se rosi / ekspr. oko se mu rosi solzi
● ekspr. ko je to poslušala, (se) ji je oko rosilo je jokala - 2. knjiž., redko postajati rosen: trava se že rosi
rosèč -éča -e: roseči oblaki; roseče oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.