sámouméven -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄) razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne;
zanj so to samoumevna izhodišča;
samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / redko uro je vzel kot samoumeven darsámoumévno - 1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno
- 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da sovražniki tudi tem krajem niso prizanesli / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.