sénčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. povzročati, delati, da je kaj v senci: senčiti gredo; mlade rastline je potrebno senčiti
- 2. knjiž. dajati, delati senco: visoki kostanji senčijo dvorišče / velika ruta ji je senčila obraz zasenčevala; senčiti si oči z dlanjo; pren. noben sum ni senčil te podobe
// zastirati, zakrivati: težke zavese senčijo okno / senčiti luč - 3. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove dosegati plastičen videz predmeta: senčiti neosvetljene ploskve; senčiti z barvami, s svinčnikom
- 4. v zvezi z oči, veke nanašati ličilo: senčiti veke s pastelnimi barvami; oči si močno senči
● knjiž. skrbi ji senčijo obraz so opazne, vidne
sénčiti se ekspr. biti, nahajati se v senci: nikogar ni, da bi se senčil pod lipo / onkraj ceste se je senčilo strmo pobočje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.