sijáj -a m (ȃ) - 1. videz, ki ga daje površini odbijanje svetlobe: pohištvo ni izgubilo sijaja; moten sijaj; sijaj mineralov, svile, zlatnika / kovinski, svileni sijaj / sijaj njenih las, oči; pren., ekspr. zlati sijaj minulih dni
♦ les., tekst. medli, visoki sijaj; min. mastni sijaj - 2. svetloba, sij: sijaj sonca, zvezd / stopiti v sijaj luči
- 3. ekspr. veliko razkošje, velika razkošnost: mami jo sijaj; biti vajen sijaja; blišč in sijaj dvora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.