slabôten -tna -o prid., slabôtnejši (ó) - 1. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel, zlasti zaradi bolezni: po gripi je bil še ves slaboten; slaboten je od starosti / bolnik je s slabotno roko komaj držal žlico
// nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti ne dosega navadne stopnje: otroci v razredu so večinoma krepki, nekaj pa je slabotnih; njegova mati je slabotna ženska - 2. nav. ekspr. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na učinek, posledico: slaboten stisk roke, udarec / sedel je pred slabotnim ognjem; skozi okna je prihajala slabotna svetloba
- b) glede na obseg, količino: slaboten curek vode
- c) glede na čutno zaznavnost: spregovoril je s slabotnim glasom / slaboten srčni utrip
- 3. ekspr. neodločen, omahljiv: človek je slabotno bitje / to je ženska bolestne občutljivosti in slabotne volje
● star. letošnje vino je slabotno in kislo vsebuje malo alkohola; redko bil je slabotnega zdravja rahlega
slabôtno prisl.: slabotno je kriknil od presenečenja; slabotno se je smehljal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.