slútnja -e ž (ū) - 1. navadno s prilastkom nedoločen občutek, nedoločna misel, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: mučijo me hude slutnje; obšla me je slutnja, da mi nekaj prikrivajo; ekspr. prevzele so ga črne slutnje; ni se mogel znebiti neprijetnih slutenj; slutnja smrti / pesn. slutnja prihodnje sreče / s slutnjo, da se ne bosta nikoli več videla, se je poslavljal
- 2. ekspr. pojavitev, začetek česa v majhni stopnji: topel vetrič vzbuja spomladanske slutnje; delo izraža šele slutnje socialne revolucije
● ekspr. niti najmanjše slutnje nimam, kako naj to uredim ne morem si predstavljati, ne vem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.