sméh -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh;
ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil;
ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja;
izzvati smeh pri poslušalcih;
premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh;
glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh;
histeričen, hudomušen, porogljiv smeh;
narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh;
smeh iz zadrege;
napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal
● ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.