sopótnik -a m (ọ̑) - 1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost
- 2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik komunizma, partije / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije
♦ lit. sopotniki moderne - 3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski tovariš: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika
● ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 7. 2024.