sôpsti sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó) - 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel
// slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal
// zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal - 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove
- 3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja
- 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje
● zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila
sopèč -éča -e: vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.