spólzek -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) - 1. ki zaradi gladkosti, vlažnosti
- a) povzroča pri premikanju nevarnost padca: spolzek kamen, led; zaradi dežja je cesta spolzka; spolzka tla; pren. ta trditev stoji na spolzkih tleh
- b) uhaja iz prijema: obeljen hlod je spolzek; ribe so spolzke; spolzek kot riba / spolzka koža, sluznica
- c) povzroča neprijeten občutek: spolzek dotik
- 2. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: spolzki prizori v filmu; spolzka šala; predstava je bila na več mestih spolzka; spolzko govorjenje
spólzko prisl.: spolzko govoriti / v povedni rabi bilo je mokro in spolzko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.