starokopíten -tna -o prid. (ī) - 1. ki se v vsem drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov: starokopiten človek; naš oče je starokopiten; starokopitna gospodinja; preveč, zelo starokopiten
- 2. ki ima nesodobne, zastarele nazore: starokopiten vzgojitelj; v oblačenju je precej starokopiten
// ekspr. nesodoben, zastarel: o vzgoji ima še starokopitne nazore; starokopitne metode poučevanja / ta časopis je starokopiten konservativen; starokopitna oprema stanovanja nemoderna, nesodobna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.