stolováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. knjiž., s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: v tem mestu so stolovali ruski carji
// imeti delovno mesto: guverner je stoloval v mestu ob meji / ravnatelj stoluje v neprimernih prostorih - 2. knjiž. imeti oblast, vladati: Habsburžani so stolovali dolgo časa / žena je stolovala in ukazovala kakor doma
- 3. ekspr. biti, nahajati se: na podstavku stoluje lepo izklesan kip / v tem fotelju je včasih stoloval stari oče sedel; v starih časih je tu stoloval znan umetnik živel, prebival; razvaline stolujejo nad reko se dvigajo
● knjiž., ekspr. stoloval je na čelu mize ponosno, oblastno sedel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.