strašíti -ím in strášiti -im nedov. (ī í; á ȃ) - 1. vzbujati strah: pobegla zver je strašila ljudi; strašiti otroke z bavbavom; ponoči so nas prihajali strašit / z zračno puško je strašil vrabce, vrane odganjal
// prihodnost ga ni strašila; vreme nas je nekoliko strašilo nam povzročalo skrbi
// vzbujati strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa strašnega, neprijetnega: strašiti otroke s kaznijo; strašiti s smrtjo, z vojno - 2. pojavljati se v taki obliki, da vzbuja strah, grozo: v skednju je baje strašil njegov duh; brezoseb. na gradu straši
- 3. ekspr. pojavljati se, biti kje vznemirjajoč, moteč koga: smrkavec, kaj strašiš tu okrog tako pozno / nekaj kosov pohištva je še strašilo po kotih je bilo, je ležalo
// revščina straši pod njihovo streho
strašèč -éča -e: ne strašeč se sovražnika, so šli v boj; strašeče misli; strašeča pošast; prisl.: njegov krik je strašeče odmeval; bilo je strašeče tiho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.