ščèp -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čəp] m (ə̏ ȁ, ə̀; ȅ é) - 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep
- 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo
// ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič - 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.