ščepèc -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čəp] m (ə̏ ȁ; ə̀; é) - 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek
- 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo
// ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče
● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.