ščítek -tka m (ȋ) - 1. trd, navzven upognjen del pokrivala, ki ščiti čelo, oči: prišiti ščitek na čepico; plastičen, usnjen ščitek / kapa s ščitkom
// temu podobna priprava, ki ščiti oči pred premočno svetlobo: pred očmi je držal zelen ščitek - 2. nav. ekspr. manjšalnica od ščit: s ščitkom prestrezati udarce / ščitek s celjskim grbom / ščitek za ušesa ščitnik
// knjiž. na vratih je ščitek z imenom stanovalca napisna ploščica, tablica
♦ bot. ščitek ščitu podoben klični list pri travah, žitih, spremenjen v sesalni organ; šport. repni ščitek kos pločevine, ki ščiti rep smučke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.