trébež -a m (ẹ̑) - 1. trebljenje: dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču / iti v trebež
// kar se pri trebljenju odstrani: sežigati trebež po travnikih; uporabljati trebež iz jarkov za kompost - 2. nar. zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd; krčevina: prekopavati trebež; pasti na trebežu
- 3. nar. vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu: rodoviten trebež na barju
♦ čeb. iztrebki čebel pri čistilnem izletu; vet. plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.