upravíčiti -im dov. (í ȋ) - 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja; upravičiti zahteve
- 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje delovnih ljudi
upravíčen -a -o - 1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena
- 2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva
- 3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.