uresničeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami
// izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo
// uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve
// knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo - 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe
uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek
uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.