vertikála -e ž (ȃ) - 1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala
- 2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki
- 3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali
● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet
♦ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.