vogál -a [au̯] m (ȃ) - 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima več vogalov; zadeti se ob mizni vogal; vogal predpasnika se je strgal / stolp je na štiri vogale štirioglat
// prostor ob tem delu: sedeti na vogalu klopi - 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: priti izza vogala; burja piha okrog vogalov; ekspr. izginil je za vogal
// prostor ob tem delu: čakala ga je na vogalu
● ekspr. to se najde za vsakim vogalom povsod; star. prinesli so jim steklenico vina in vogal kruha krajec; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.