vrísk1 -a m (ȋ) - 1. visok, močen, zlasti u-ju podoben glas, izražajoč veselje: vriski odmevajo, se razlegajo; slišati vrisk; izraziti veselje z vriskom; prešeren vrisk
// ekspr., s prilastkom visok, močen glas, izražajoč duševno stanje, kot ga izraža prilastek: svarilni vrisk srne; vrisk bolečine, obupa
// ekspr. visok, močen glas sploh: vriski lokomotive, krožne žage - 2. ed. vriskanje: celo noč sta se razlegala vrisk in pesem / poslušati vrisk harmonike in klarineta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.