vrtélj -a m (ẹ̑) - 1. agr. lesena priprava iz navpičnega droga in vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki preprečuje vstop živine v ograjeni prostor: planšar zavrti vrtelj
- 2. nar. prekmursko premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice; oplen: prvi, zadnji vrtelj
- 3. teh. vrtljiv člen verige: zaradi vrtelja se veriga ne zaplete
● knjiž., redko vrtelj preprečuje kupcem izhod vhodni vrtiljak; knjiž., redko zračni vrtelj zračni vrtinec
♦ navt. sidrni vrtelj vrtljiv člen sidrne verige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.