zagovoríti -ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ī í) - 1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način
- a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje / zagovoriti proti kačjim pikom
- b) odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj: zagovoriti sušo, točo
- c) vzeti komu ali čemu določeno lastnost: zagovoriti komu brejo kravo / zagovoriti strup
- č) dati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen; zagovoriti kroglo, da zadene
- 2. redko spregovoriti: ko je zagovorila, se je prebudil / zagovoriti o zanimivi stvari
zagovoríti se - 1. knjiž. govoreč se zadržati kje predolgo: dolgo se nismo videli, pa smo se zagovorili; zagovoriti se pri sosedi, s prijateljico; zagovoriti se pozno v noč
- 2. nehote povedati, kar se ne namerava: pazi, da se ne zagovoriš; pred ljudmi se ni nikoli zagovoril; zagovoril se je, da je bil zraven
zagovorjèn -êna -o: zagovorjena živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.