zakolobáriti -im dov. (á ȃ) ekspr. - 1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti: pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom
- 2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril
// začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti - 3. redko nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti: zakolobariti na drugo stran ceste; zakolobariti po pivnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.