zakonít -a -o prid. (ȋ) - 1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep; zakonito poslovanje / zakoniti rok; doseči kaj po zakoniti poti
// z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik; zakonita posest
// ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada - 2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin; zakonita žena
- 3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden
zakoníto prisl.: zakonito se pojavljati; zakonito ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.