zanikováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati
// nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu- a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so
- b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali
- 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga
- 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo
- 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve
- 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino
zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta
zanikujóč -a -e - 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega
- 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.