zapórnik -a m (ọ̑) - 1. oseba, ki prisilno biva v zaporu: nadzorovati, zastražiti zapornike; mučenje, zasliševanje zapornikov; število zapornikov se je zaradi izdajstev povečalo / ekspr. spustiti malega zapornika iz sobe
// jur. oseba, ki prestaja kazen odvzema prostosti: zaposliti zapornike v delavnicah; predpisi za ravnanje z zaporniki / politični zapornik - 2. lingv. glas, ki nastane, ko predre zračni tok zaporo: izgovoriti zapornik; zveneča zapornika b in d; zaporniki in priporniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.