zastáven3 -vna -o prid., zastávnejši (á ā) - 1. krepko raščen, razvit: lep, zastaven fant; slika zastavnega kosca / zastaven mladič / zastaven macesen z velikimi vejami
// knjiž. krepek, trden: ni imel več tako zastavnega koraka / odločitev je naznanil z mirnim, zastavnim glasom / zastavna rast - 2. star. resen, umirjen: v smeh je spravil tudi najbolj zastavnega gosta / odlikoval se je z natančnostjo in zastavnim vedenjem
- 3. zastar. ugleden, imeniten: župnik, uradnik in drugi zastavni ljudje
zastávno prisl.: zastavno hoditi okrog voza; zastavno raščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.