déti2 dénem dov., dêni deníte (ẹ́)
1. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: lovec dene puško na ramo; dela je roke pod glavo; krčmar dene pipo v usta in potegne; del je roke v žep; kam si del knjigo; dela si je ogrlico okrog vratu / počakaj, še konja denem v hlev / deni to iz rok!
2. star. izraziti z besedami; reči, dejati1: kaj deneš?
3. v členkovni rabi, v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: deniva, da sprejmem vaš predlog; denimo, da bi pogledala v leksikon
// izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: težja fizična dela, denimo selitve; ponekod, denimo na deželi, ta običaj še poznajo
● star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; star. deli so ga v okove in vrgli v ječo uklenili; star. nima kaj v usta deti reven je; strada; pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo ugaja mu; ekspr. od zadrege ni vedela, kam naj se dene kaj naj počne, kako naj se vede
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost