1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
● preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Niste poskrbeli za nova delovna mesta,« je rekla novinarka. »Dovolite! Tega nisem nikoli obljubljal,« se je branil politik / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon
- dovolíti si
upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
● ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti
- dovóljen -a -o
1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
2. dopusten1: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
Dostopnost