edíno člen. (ȋ)
izraža omejenost na navedeno: vse je pogorelo, edino hlev je ostal; edino vi nas lahko rešite; edino tako bo prebrodil težave; edino tam se spočije / ekspr. v mislih ji je samo in edino on
// poudarja pomen pridevnika ali prislova: edino pravi, pravilen, veljaven, zveličaven; edino pametno je, da molčiš