gorjé2 -á s, daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma (ẹ̑)
1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedni rabi, z dajalnikom:, ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo
// kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje – vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva
2. v medmetni rabi izraža
a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal
b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost