izbíjati -am nedov. (í)
1. z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbijati zagozde
// s silo, z močnimi udarci odstranjevati: izbijati napadalcem orožje iz rok
● ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦ fiz. izbijati elektrone iz kovin
2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj: take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave)
// s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izbijati otroku trmo
3. ekspr. dobivati, pridobivati: iz kupčije izbija lepe dobičke
4. publ., navadno s prislovnim določilom pojavljati se: nove ideje izbijajo na dan; problem neurejenosti cest ponovno izbija
5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok: bližati in izbijati; prim. zbijati
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost