kázen1 -zni ž (ȃ)
1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem
// dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni
2. pravn. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v zavodu za prestajanje kazni zapora; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja
♦ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen nekdaj zaradi nediscipline prepisovati kak tekst
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost