nav. ekspr. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako oviro: med bregovi je klokotal potok; v zamašenih žlebovih klokota voda / deževnica je klokotala v odtočne jarke klokotaje tekla; vino mu je klokotalo po grlu / brezoseb. v čevljih mi klokota
// dajati tem podobne glasove: v daljavi so klokotale strojnice
- klokotáje :
klokotaje teči
- klokotajóč -a -e:
smejati se s klokotajočim smehom; klokotajoč studenec