komólec -ôlca [komou̯ca] m (ọ̑ ȏ)
1. del roke ob sklepu med nadlaktom in podlaktom: komolec ga boli; pri padcu si je poškodoval komolec; prijel ga je za komolec; suniti koga s komolcem / ranjeni se je dvignil na komolce; nasloniti, opreti se s komolci na mizo / pri prerivanju si je pomagal kar s komolci; teniški komolec vnetje komolca zaradi ponavljajoče se pretirane obremenitve mišic iztegovalk prstov in zapestja, navadno zaradi igranja tenisa ali drugih športov
● ekspr. potrebni so bili tudi komolci in zveze brezobziren boj, prizadevanje; ekspr. do komolca, komolcev zadolžen zelo; ekspr. ta pa zna uporabljati komolce brezobzirno se boriti, prizadevati si za hitro uveljavitev, uspeh; star. biti si v komolce s kom zelo dobro se razumeti, ujemati
♦ vet. del prednje noge ob sklepu med nadlaktnico in podlaktnimi kostmi
// pog. rokav na komolcu: komolci so oguljeni, zašiti; zavarovati komolce z narokavniki / suknjič se mečka v komolcu
2. nekdaj dolžinska mera, 44 cm: tram je dolg osem komolcev / meriti na komolce
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost