kônec3 [konəc] predl. (ó) z rodilnikom
1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja
2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu1, ob koncu1: sedel je na klopi konec parka; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda
3. navadno v členkovni zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar