mehánika -e ž (á)
1. veda o gibanju in mirovanju teles ter o silah, ki to povzročajo: vpliv mehanike na filozofijo 17. in 18. stoletja; zakoni mehanike / mehanika tal geomehanika; mehanika tekočin hidromehanika
♦ astron. nebesna mehanika veda o gibanju nebesnih teles; fiz. kvantna mehanika veda o osnovnih delcih, atomih, molekulah, ki se jim pri gibanju ne more določiti tir; mehanika togih teles
2. v zvezi fina, precizna mehanika dejavnost, ki se ukvarja s popravljanjem in izdelovanjem preciznih tehničnih priprav; finomehanika: delavnica fine, precizne mehanike; telefonski aparati, električni števci in drugi izdelki fine mehanike
3. publ., s prilastkom zakonitost, določenost: splošna mehanika revolucije; v njegovem uporništvu je nekaj, kar zanikuje tesnobno mehaniko sodobnega sveta
4. mehanizem: priprava z zastarelo mehaniko
5. glasb. mehanizem pri glasbilu, ki omogoča igranje: mehanika pri klarinetu se je pokvarila / angleška mehanika klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun s posebnim sistemom vzvodov; dunajska mehanika klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun neposredno; klavirska mehanika
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost