naménjati -am nedov. (ẹ́)
1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto
2. večkrat skleniti, odločiti
a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež
b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj
3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu
4. zastar. nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal
● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost