oblikôvnost -i ž (ō)
1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost
2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost
3. oblikovitost, oblikovanost: v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika