1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno
2. star. otroški: spomini na otročja leta / otročji čevlji; otročje igrače
- otróčje prisl.:
bil je otročje vesel; to je otročje lahko narediti; po otročje govoriti; sam.:, ekspr. gre mu na otročje postaja otročji