rodítelj -a m (ȋ)
1. mn. in dv., knjiž. starši: biti hvaležen svojim roditeljem; umrla sta mu oba roditelja / nagrajeni pes je prevzel dobre lastnosti roditeljev
2. knjiž. moški v odnosu do svojega otroka; oče: sin ni poznal svojega roditelja; nezaupanje do roditelja
3. biol. moški ali ženski osebek začetne generacije pri križanju: vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi roditeljev