rôgelj -glja m (ó)
1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen; roglji kopače; vilice s štirimi roglji
// nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki
2. rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj
3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute
● nar. koroško kazati roglje kazati osle; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik
♦ bot. rogelj del pernato deljenega lista; glasb. roglja glasbenih vilic; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost