tuljáva -e ž (ȃ)
1. navadno cevasta priprava z višjima robovoma, na katero se kaj navija: naviti nit, žico na tuljavo; lesena, papirnata tuljava / tuljava za telefonski kabel / porabiti tuljavo sukanca
2. zastar. tul1, tulec: vzeti puščico iz tuljave / zviti list papirja v tuljavo
3. cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja: omesti tuljavo v dimniku / dimniška, prezračevalna tuljava
4. grad., navadno s prilastkom element za sestavljanje cevi: izdelovati dimne, ventilatorske tuljave
5. star. cevasti končni del kake priprave, posode; dulec: tuljava lijaka, steklenice
6. elektr. žica, zvita v vijačnico: tuljave transformatorja / indukcijska, magnetilna tuljava / naviti tuljavo
♦ strojn. vžigalna tuljava ki s pretvarjanjem nizke napetosti v visoko omogoča vžig eksplozivne zmesi v motorju z notranjim zgorevanjem
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost