1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazovati otroku, služabniku, vojaku; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ponesrečenca dvignejo
● zastar. ukazovati na svatbo vabiti
// star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj ukazujete, vpraša služabnik; pojdi! Kakor ukazujete
2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo: kdo tu ukazuje: jaz ali ti; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo
3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazovati računalniku, satelitu
4. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati; ni mogel več ukazovati svojim živcem
5. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje zahteva
- ukazujóč -a -e:
ukazujoč gib, glas; prisl.: pojdi že, je ukazujoče rekel oče
Dostopnost