vrtávka -e ž (ā)
1. igrača, narejena tako, da se ob hitrem zasuku enakomerno vrti okrog svoje osi: pognati, zavrteti vrtavko; igrati se z vrtavko; sukati se, vrteti se kot vrtavka
2. ekspr. človek, ki se zna dobro vrteti, zlasti ženska: ta plesalka je dobra, spretna vrtavka
3. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: vidiš jo vrtavko, še malo ne more biti pri miru
4. ekspr. živahna ženska, ki se preveč zanima za moške: pusti to vrtavko
● knjiž. ne verjemi tej vrtavki človeku, ki zaradi koristi hitro prilagaja svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; zastar. kroglica se je zakotalila po vrtavki ruleti; zastar. otroci se vozijo z vrtavko vrtiljakom; knjiž. rečna vrtavka vrtinec
♦ agr. del kmetijskega stroja v obliki kolesa, koluta na pokončni osi, ki z vrtenjem okoli svoje osi opravlja določeno delo; strojn. vztrajnik, katerega os ohranja lego v prostoru
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost